»Kakšen veličasten pogreb! / Kako zlate besed, koliko besed! / Pesništvo je dobro opravilo nalogo. / Petje je preglasilo tresoče glasilke. // Da je smrt krivična. Tatica! / Pokojnik ni mogel nasprotovati. / Ubogljivo se je zleknil v grob. / Bolj mrtev, kot je nameraval biti.«

»Nisem še odrasel za smrt, / nimam še dovolj temnega čela, / ona pa že premika mesečino med cipresami, / kakor da jo k temu sili veter …«

»Nekateri ljudje želijo spati še naprej, / ne motite njihovega spanca, / izrežite jim ušesa, zamašite nosove«

»Knjiga, ki se, če je izročena ognju, ne spremeni.«

»Povrhu vpeljuje izjemno precizno, 'dvosmerno' kompozicijo verza, ki bralca popelje v izrazito odprt tekst, v katerem sta njegovi domačnost in gotovost hipoma 'razseljeni'.«

»Naj misli, kogar bi pušice te zadele, / de na visoki vrh lete iz neba strele.«

»vsakič znova se je treba / sestaviti, se podati / po razsušenih poteh, / razbirajoč strune v jazih, / se zaviti v zrak, dihati, / nerazvozljive ure / ali čakati na poševen dež.«

»Pesmi stečejo skozi bralca kot reka, ki jo razburka nevihta, da poplavi in prinese na obrežje, kar je ležalo zakritega na njenem dnu.«

»V zgolj čakanju brez planerjev in spomina, / tik preden zavlada red številk, / je soba na drugi strani stene / tu.«

»Ljudi ne primamlja svetloba, ampak tema …«